Vključitev retrospektivne risbe prerezanega jabolka z barvnimi svinčniki iz leta 1984 prinaša manjkajoči konceptualni ključ do Pristavčeve botanične logike. S tem ko predstavi eno samo jabolko, čisto prepolovljeno, da razkrije njegovo peščišče, semena in notranjo arhitekturo, umetnik zaobide tradicionalno površinsko dekorativnost. Ta risba se neposredno povezuje z njegovo konhiloško fazo na ALU (1974–1979), kjer je rezal morske školjke, da bi razkril njihove logaritemske spirale. Pristavec pristopa k naravi z analitičnim skalpelom; da bi razumel lepoto predmeta, mora matematično izrisati njegov notranji presek.

Ta strukturni rez doseže svoj absolutni zgodovinski vrhunec v mojstrovini iz leta 2007. Tukaj vaza in šopek doživita proces prizmatične dematerializacije. Predmet ni več zgrajen iz zaobljenih organskih ravnin, temveč je popolnoma razbit na trde, geometrijske, kristalne črepinje čiste barve – globoke vijolične, sijoče oranžne, smaragdno zelene in kadmij rdeče –, ki spominjajo na kubistično vitražno okno. Okvir iz črnega tuša veže te črepinje skupaj v visokokontrastno harmonijo in služi kot dokončni prag, kjer se fizični predmet sesede pod intenzivnostjo lastne svetlobe ter se raztopi nazaj v čisto transcendentalno energijo.

Končno ti listi utrjujejo teorijo »ujete irise«, kjer je tekoča, organska veličastnost vijoličnih cvetnih listov dinamično zadržana znotraj togega, ročno narisanega rdečega robnega okvira, kar čudovito povzema umetnikov celoživljenjski dialog med organsko svobodo in geometrijskim zakonom.