1993–1999

»Ko se je moja abstraktna faza izpela, sem se vrnil k portretiranju – najbolj zapleteni nalogi, kar jih slikar lahko dobi. Odločil sem se, da začnem znova, povsem od začetka. Preučeval so koncept simetričnega slikanja v perspektivi (Kate Moss). Začel sem slikati v barvnem realizmu, natanko tako, kot sem to videl početi pri starejših kolegih po vojni na Akademiji za likovno umetnost. Zelo so me zanimali portreti lovcev Lucasa Cranacha s preprostimi risbami in toplo barvno lestvico, Hogarthova Deklica s raki (The Shrimp Girl) in čudovito slikarstvo H. Matissa. Tukaj so bili tudi moji profesorji, Stupičevo portretno slikarstvo (L. Menaše, M. Pogačnik, M. Kraševec) in njegovi idoli: El Greco, Goya, Velázquez, Soutine, Modigliani, Kokoschka. Drugi viri navdiha so bili izvrstni kiparski portreti mojih študijskih kolegov (Jelisava Čopič, France Mihelič, N. Omersa, R. Debenjak) pod mentorstvom profesorja Zdenka Kalina ter sugestivni, izjemno minimalistični portreti Branka Ružića.«